ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST

Odškodninska odgovornost nastopi takrat, ko je stranka (odgovorna oseba) na eni strani poslovnega razmerja zaradi kršitve pogodbene obveznosti drugi stranki (oškodovancu) zaradi povzročene škode slednjo dolžna povrniti.

Odškodninska odgovornost sodi v obligacijska razmerja. Poznamo dve vrsti odškodninske odgovornosti, in sicer:

  • poslovno oziroma pogodbeno odškodninsko obveznost,
  • neposlovno odškodninsko obveznost.

Pogodbena (poslovna) odškodninska odgovornost nastopi takrat, ko do škode pride, kadar odgovorna oseba prekrši dogovorjene pogodbene obveznosti. Neposlovna odškodninska odgovornost pa se zgodi takrat, ko stranki ob nastanku škode nista v pravno-poslovnem razmerju.

Razmerja odškodninske odgovornosti

Odškodninska odgovornost je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je en subjekt razmerja (odgovorna oseba) drugemu subjektu (oškodovancu) dolžan povrniti povzročeno škodo, ta pa je upravičen zahtevati takšno povrnitev. Da bi odškodninska odgovornost sploh nastala, morajo nastopiti določena pravna dejstva, na katera pravo veže obveznost povrniti nastalo škodo. Takšno obveznost imenujemo odškodninska obveznost. Odškodninsko odgovornost delimo na poslovno (pogodbeno) in neposlovno (nepogodbeno). Pogodbena odškodninska odgovornost je odgovornost za škodo, ki nastane, kadar stranka prekrši določeno pogodbeno obveznost, neposlovna odškodninska odgovornost pa se pojavi med strankama, ki v času nastanka škode nista v pravno-poslovnem razmerju. V nadaljevanju neposlovno odškodninsko odgovornost delimo na krivdno (subjektivno), torej odgovornost, ki nastane na podlagi krivde kot predpostavke za odgovornost, in objektivno odškodninsko odgovornost, pri kateri odgovornost nastane ne glede na krivdo.

Poslovna odškodninska odgovornost

Poslovna (pogodbena) odškodninska odgovornost predstavlja obligacijsko razmerje, v katerem je pogodbena stranka, ki je kršila svojo pogodbeno obveznost, ki si jo je s pogodbo zavezala opraviti (odgovorna oseba), drugi pogodbeni stranki (oškodovancu oz. pogodbi zvesti stranki) dolžna povrniti škodo, ki jo je povzročila s svojo kršitvijo. Poslovna odškodninska odgovornost se sodno uveljavlja s t. i. odškodninskim zahtevkom. Utemeljenost odškodninskega zahtevka je odvisna od tega, ali pogodbi zvesta stranka uspe dokazati obstoj zakonsko določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki se med seboj razlikujejo glede na obliko kršitve pogodbenih obveznosti. Pri tem je treba paziti tudi na morebitno pogodbeno ureditev poslovne odškodninske odgovornosti. V okviru načela avtonomije strank v obligacijskih razmerjih se lahko te namreč dogovorijo za pogodbeno razširitev, omejitev ali izključitev poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti, ki odstopa od zakonske ureditve.

Sklenitev pogodbe in obveznosti

S sklenitvijo pogodbe ali izvedbo drugega pravnega posla nastane poslovno razmerje, s katerim se pojavi tudi pravica pogodbene stranke od druge pogodbene stranke zahtevati, da opravi dejanja, ki so v pogodbi dogovorjena kot izpolnitveno ravnanje. Kršitev pogodbene obveznosti je zato vsako dejanje, storitveno ali opustitveno, ki ni pravilna ali popolna izpolnitev.

Glede na način kršitve ločimo nezmožnosti izpolnitve, zamudo, izpolnitev s stvarnimi in pravnimi napakami ter kršitve stranskih pogodbenih obveznosti. Vendar pa pogodbena odškodnina ni edini zahtevek, ki ga ima upnik na voljo. Poleg tega poznamo še izpolnitveni zahtevek (zahteva, da se izpolni vsebina pogodbe), odstopno upravičenje ter dve posebni sredstvi: zadržanje izpolnitve in znižanje kupnine.

Pogodbena odškodninska odgovornost

Pogodbena odškodninska odgovornost se od nepogodbene odškodninske odgovornosti razlikuje v tem, da je prvo mogoče omejiti/razširiti z vnaprejšnjim dogovorom, ter v tem, da imata različen temelj in obseg odgovornosti. Temelj odgovornosti pri pogodbeni odgovornosti je kršitev pogodbe, in ne krivda. Obseg je določen po načelu predvidljivosti, iz katerega izhaja, da dolžnik ne odgovarja za vso škodo, ki je v vzročni zvezi s kršitvijo, ampak le za škodo, ki jo je lahko predvidel.

Kršitev pogodbene obveznosti

Kdor je prekršil pogodbene obveznosti, se lahko odgovornosti razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma je z izpolnitvijo zamudil zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ali odpraviti in se jim tudi ni uspel izogniti.

Izključitev posebne oblike odgovornosti

Pogodbeni stranki lahko že s pogodbo izključita posebne oblike odgovornosti pogodbene stranke za vsa ali pa le določena tveganja, ki izvirajo iz sfere delovanja te stranke. Stranki lahko tudi omejita odgovornost tako, da določita najvišji znesek odškodnine, ki jo bo pogodbena stranka dolžna plačati v primeru kršitve. To ni enako kot pogodbena kazen, saj se pri slednji sploh ne dokazuje obstoja škode, pri omejeni odgovornosti pa se postavi t. i. kapica glede zneska odškodnine, ki pa ne sme biti nesorazmerno majhna glede na vrednost pogodbenih obveznosti.

Drugi način omejitve odgovornosti je, da stranki določita, za katere pojavne oblike škode bo kršitelj odgovoren. Tako se lahko dogovorita, da se izgubljeni dobiček ne bo upošteval pri računanju končnega zneska odškodnine.

Kaj je pogodbena kazen?

Stranki se lahko dogovorita tudi za razširitev odgovornosti, kar pomeni, da bo dolžnik odgovarjal tudi v primerih, v katerih sicer ne bi. Takšna določba se navadno uporabi, kadar gre za pogodbe posebne občutljivosti ali zelo specifične narave. Vendar pa mora biti takšno določilo v skladu z načelom vestnosti in poštenja.

Obračun odškodnine

Odškodnina se praviloma obračuna glede na premoženjsko škodo, le izjemoma pa tudi na nepremoženjsko škodo. Ta je upoštevana, kadar upnik zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti utrpi fizične ali čustvene bolečine, če npr. bodoči nevesti obleke ne sešijejo pravočasno, kar ji poleg stroškov povzroči tudi veliko razočaranje. Pomembno pa je tudi to, da se odškodnina ne odmeri le glede na (predvidljivo) škodo, temveč se upošteva tudi izgubljeni dobiček.

Pokličite zdaj